Podivjana horda
občutkov
me tepta v nostalgijo
minulega večera.

Obstal sem korak
pred vrati,
ki so bila odprta
na stežaj.

Ko sem stal čisto čisto na pragu,
miže,
ko so veke prekrivale pekočino misli,
sem se z licem dotaknil toplote
-kot Ikarus-
in znotraj se je stopil
z voskom utrjeni
pogum.


Poti so se vile skozi dim
v nov dan;
izbral sem jih vse, razen tiste,
ki je vodila
v nov objem.

Y