ČAS RAZŽIRA UPANJE (sonet)
Samota misli žalostne rojeva,
zapravljena dobrote je svetinja,
ljubezni daljne komaj se spominja,
vprašanja nerazrešena pogreva.
Zidove sram je matere, očeta,
odmevajo od sten besede glasne,
njih piš v svetilki tleči stenj ugasne,
s krvjo beseda dana ni več sveta.
Od vina šibka volja je popita,
se v tuje morje reka sanj izliva,
na vzhodu nič več zjutraj se ne svita.
Fasada že zunanja je razbita,
ostenje trhlo najin grad dobiva,
nebrižnost, prah podobo mu kazita.
zapravljena dobrote je svetinja,
ljubezni daljne komaj se spominja,
vprašanja nerazrešena pogreva.
Zidove sram je matere, očeta,
odmevajo od sten besede glasne,
njih piš v svetilki tleči stenj ugasne,
s krvjo beseda dana ni več sveta.
Od vina šibka volja je popita,
se v tuje morje reka sanj izliva,
na vzhodu nič več zjutraj se ne svita.
Fasada že zunanja je razbita,
ostenje trhlo najin grad dobiva,
nebrižnost, prah podobo mu kazita.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 16. 03. 2011 ob 06:14
- Prebrano 1714 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 722
- Število ocen: 25
