Dežela, zamre ti smehljaj na prozornih tenkih ustnicah.
Raztrgano drobovje plapola v pomladni sapi.
Noč je spet neskončno velika. In mogočna.
Omahneš vsa ohlapna in kričiš razobličena.

Tekoči kristali, lestenci prekrasni. In ogledala.
In srebro.
Srce imaš iz porcelana.
Še in še, kričiš, in še in še !

Naelektrene so zdaj vse celice tvojega gabljivega telesa.
Počasi se in grozeče pomikaš proti nam.
Sluz, kričiš, in še in še sluzi.

Svet se danes prelamlja.
Samo še ta papir podpišeš, pa greš.
Sonce je že na nebu visoko.
Še ta papir podpišeš pa izbruhneš v življenje.

brezno