Posekala bom drevje.
Cel gozd, če bo treba,
da bom prišla do drevesa z zdravim deblom,
s trdno zasidranimi koreninami v svoji zemlji,
z bogato razvejanimi v svoji rasti.
Olupila bom vsakega posebej.
Vsak centimeter lubja bom odstranila,
da bom našla belino lesa.
Kot opica se bom vzpenjala nanje,
iz krošnje na krošnjo
in iskala najvišjo,
najbližjo soncu, luni…
z vejami, ki v objem zajamejo vse zvezde neba,
ki se zazrejo v oblake in jih z lastno močjo preženejo,
ki se ogrnejo z meglo in jo raztrgajo,
ki se s snegom krasijo,
z dežjem osvežijo,
ki brstijo,
ki vsak list poženejo z namenom.
Našla ga bom.
Izruvala ga bom s koreninami vred.
Do tiste zadnje, najtanjše…
in pobrala vso listje,
še tisto suho, gnilo, pozabljeno…
Vso smolo bom popila kot lastne solze,
da se ne posuši v nič.
Sama.
Vse to bom naredila sama.
Z lastnimi rokami ga bom zvlekla
v svoj svet in si postavila dom.
Vsega. V celoti.
Sama. Na skrivaj.
Le tako bo samo moj.

LauraJ