Premlevam tvoj nasmeh v tistem
mlinčku za kavico, ki mi ga
nisi nikoli podarila!
Ne nasmeha, ne kavice.
Zaman čaka predpražnik
pred vrati, da Tvoji
čevlji pustijo odtis
na njegovi hrapavi
površini. Zaman zvonec,
da z ljubkimi prsti
predramiš njegov zven.
In prazne sobane, kjer
se sprehaja demon votlega
vsakdana. Mojega vabila
nisi nikoli vabljivo
odprla, nikoli prebrano
prebrala, nikoli zanikano
zanikala.
Pa kljub temu, še vedno živiš
v mojem svetu, kjer vlada
popolni smisel nesmisla ...

gabriel stormer

gabriel stormer