Trave so zažgane od slane.
Peteršilj visi kot zelenkasta cunja
čez grudice zmrznjene prežvečene zemlje,
ki jo je izpljunil deževnik,
ko je še bil.
Vsi moji atomi bi radi poniknili.
Tik preden zmezim s površja,
me zagrabi občutek,
zavibrira bobniče
in po slušnem živcu
se nezmotljivo vpiše vame:
“Z lahkoto lahko dihaš
samo na površju!”

Ana Porenta