Danes sem te videla.

Lep in mlad
si se svetil
v zgodnje-spomladanskem soncu.

Hrepeneče si vdihaval žarke,
ki so se odbijali
od gladine reke
in tvojega
invalidskega vozička.

Mama te je peljala -
po malo zraka,
po nekaj morebitnega veselja.

Morda se boš danes nasmehnil...

Morda bo konec zime
opravičil tvoj obstoj
in morda se bo ona
nehala kriviti,
ker ti ne more dati...več.

Pogledal si me.

Pogledal si me tako,
kot me pogledajo ostali.

Sem ti všeč?

Bi me,
če bi zmogel sestopiti
s svojega vozila,
priteči k meni
in našobiti ustnice,
poljubil?

Če bi bila drznejša,
bi pristopila sama.
Če bi bila drznejša,
bi te pobožala
po bledi koži,
ki se razpenja
preko močne spodnje čeljusti
in te strastno
poljubila.

Če bi bila drznejša,
bi ti ponudila
kanček življenja
in tvoji mami
nekaj smisla.

Pa nisem.

Zato sem bojazljivo sklonila glavo.

Vidva
pa sta si ponovno nadela
prazen pogled
in počasi nadaljevala
svojo pot.

MOMO