Kot izgubljeni jastreb ti nosim zrnje na grob
da bi raslo, raslo in dihalo ker ti si kar nehal
ne moreš vendar kar nehati to se ne dela
in kdo še rabi vence in spomenike in napise
saj ni važno
lovim ribe in vsaka je drugačna
okus imajo po obupu in malo po morali
solze shranjujem v hermetično zaprte posode
ta je številka 38
tuširaj se vsake tri dni pravijo
zmanjkalo bo pitne vode
pa saj ni važno
morska je tista brez katere nisi znal
oči izkljuvam vsakemu ki ti prižge svečko
ker kdo še rabi to ceneno plastiko
in ne rabim teh luči, ponoči prav dobro vidim
samo slišim malo slabše ker je nemogoče preglasiti tvoj zadnji objem
čeprav sem ga samo sanjala kot kak otrok
to se vendar ne dela
če vržeš kamen nekomu v hrbet te bo jutri zadel v glavo
vsak kreten ve, da se prostor in čas ukrivljata.

Veronika Šoster