Živel je mož res čudnega imena,
nihče ni mogel ga iz ust izviti;
kjer se pojavil je, vsi kar ubiti
so ga želeli, vreči z vrh slemena.

Nekoč bila je mala čudna ptica.
Nje perje se bleščalo je, svetilo,
zato jo je vse živo sovražilo,
so iz "foušije" rdeli v tolsta lica.

Obstajala je čudno lepa žena,
kar niso se ji mogli načuditi.
(a le ker so želeli presaditi
vso nje prelest na zgubana temena).

...

Vse kar je dobro, to so oni sami
in vse ostalo je za njih prav čudno.
Razlagam? Nočem, ker je prezamudno ...
Morda beseda "čudno" dvom predrami.

Lidija Brezavšček - kočijaž