v polomljeni metafori
z slovnimi napakami
jecljam proti nebu bogov
ki je v obliki sramnih ustnic

nikoli nima istega vonja
nikoli iste oblike
kot ne hrana
ne vrata
ne smrt s pesmijo
ki lovi resnico
tako kot kajenje
povzroča hudo zasvojenost


tukaj je moja pesem
po kateri sprašuješ
v metafori
brez lukenj v duši
v zbledelem dimu
skozi ruševine
ki so bolj svete
kot pot okoli sveta

tukaj je glas
že naštetokrat
maziljen
z novim duhom
obarvan v črno
rjavo in belo

tukaj je
skupek črk
brez vonja

ki pozablaja
da nekoč
trpela sva skupaj
zaradi parfuma
ki ga ljubim veliko preveč

ivan z