In potem sva vsa.
In potem ji dam v roke svoj lingam. In ona ga, kot kakšen otrok, ki vse nese v usta, nese v usta. In ga seslja, ga oblizuje in ga cmoklja. In jaz pograbim fotoaparat, ki je od bog vedi kdaj pozabljen na nočni omarici. In jo 'škljoc', 'škljoc', 'škljoc' škljocam. In fleš bliska v noč. In jaz zavrtim oči pod strop. In vzdihujem. Vzdihujem. Vzdiiiih huuuujeee mmmm. In sva ognjemet in vroča lava. In se smejeva in krohotava in zganjava vragolije. In me ugrizne. In se ne smejem več. In ona se smeje še bolj. Ne škodoželjno, le trenutku (ne)primerno. In potem mi ga zdravi – ugriz. S pihanjem in lizanjem. Kot volčja psica. In je psica. Moja. Neukročena. Brez pedigreja. Nečistokrvna, a z ognjezubeljno krvjo v sebi. In me vžiga s svojo krvjo. In me vžge, da pišem. In pišem pesem, ki to ravno ni, pa vendar je. In se smejem in krohotam in zganjam vragolije, ko ji jo potem berem. In se mi jebe za ves svet in celotno vesolje, skupaj z živaloljubci, zelenimi ekologi in večbarvnimi politiki, vero in oblastjo, tirani in tiranozavri. In ona se smeje in krohota zganjajoč vragolije skupaj z mano in se ji jebe za ves svet in celotno vesolje, skupaj z živaloljubci, zelenimi ekologi in večbarvnimi politiki, vero in oblastjo, tirani in tiranozavri. In sva le midva, ki se božjegromko smejiva moji pesmi, ki to ni, četudi je. In potem ji dam v joni svoj lingam. In potem sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva, sva ... vsa. Vsa.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 04. 03. 2011 ob 09:37
- Prebrano 780 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 294
- Število ocen: 9
