Zgubljeno je v pogrešanje
kar odšlo je v zeleni zapik
med vijoličaste niti pozabe
med sence zarisan umik.
Poklopil sem vlažni subjekt strmenja
označil črno bele meje hotenja
in zadrgnil tvoj škrlatni dotik -
danes sem utišal svoj krik.
A včasih me odplakne melanholija dreves
in takrat se po mladi bukvi vzpnem do nebes
tam gori prikrijem globino prepada
ki zija med tukaj in čez.
Miroslav Tičar