Ni pesem, je le dolg dunajski ples
Spominjam se, danes, ko svobodno sedim in gledam puhaste oblačke ...
Bil je nek ples, morda dunajski, da zagotovo ta.
Tisti na katerem se vsi narejeno smejimo in se pozdravljamo med seboj.
Pa saj, a nismo vendar prijatelji?
»O, poglej kdo je tu, tako sem te vesela, nisem te videla že toooliko časa,« glas, ki govori kar sam od sebe, ker je to pač navada.
In objem, obvezen, ker smo pač prijatelji.
»Gremo skupaj na kavico, ko boš pač imela čas in se drugič srečamo,« prijazen smehljaj.
Nekaj besed in pridejo drugi ljudje, se obrneš in greš stran, ker si že vse povedal prijatelju, ki si ga srečal po nekaj letih ali mesecih. Plesat greš in smejiš se še bolj, vsaj na obrazu. Glasba je tako noro dobra, da te posrka v svoj mistični ritem in ne oziraš se več na nikogar, kot samo na melodijo, ki te pelje v ekstazo.
Prebudi te odmor: »Pa zakaj ravno zdaj?«
V redu, greš ven, si prižgeš cigareto, k tebi pa pristopi prijatelj, ki si ga srečal že prej: » Dobro sem, hvala, ti? … Res? A tisti tam, nisem vedla … « prikrivaš srečo in dobiš koristne informacije, ki te zelo zanimajo, čeprav se jih naslednji dan več ne spomniš in čakaš le kdaj greš lahko naprej plesati.
Na odru se pripravljajo in hitro odhitiš nazaj na plesišče. Gibaš se v ritmu, se zibaš, skačeš, pozabljaš na svet okoli sebe. Hočeš, da traja večno in da ne bo še enega premora.
In vendar je počasi konec te predstave, kakšna škoda! Nagovori te znanec in zapleteš se v dolgo razpravo. Tej ni konca...
Uživaš, ne pretvarjaš se in noč se konča neverjetno hitro.
Zjutraj se leno zbudiš, preden vstaneš, ti zazvoni telefon in začne se nova pustolovščina.
Obvezna jutranja kava in prijeten pogovor ob katerem si čisto sproščen.
Razmišljaš o tem kdo je sedaj res prijatelj in kdo znanec. Tisti pred katerim se pretvarjaš ali tisti s katerim si ti le ti?
In potem te nekdo vpraša: »Kdo je bil pa tisto včeraj s katerim si se pogovarjala med odmorom?
»Včeraj? Ne vem. A, neka prijateljica. » Jo poznam?« se nadaljuje pogovor.
» Ne vem, morda, pravzaprav je tudi jaz več ne …« zamišljeno odgovoriš.
»In drugače, praviš, da si v redu, ne?« teče pogovor naprej.
»Ja, kot še nikoli in srečna sem, res!« se nasmehnem …
In tako mi iz misli pobegne glamurozni dunajski ples, obleke vseh, ki so posebej krojene, a iz zaves.
Zanima me le še sonce, ki brezskrbno greje
moje srce, morda pa pride tudi do nje ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sara shiney
- 01. 03. 2011 ob 12:36
- Prebrano 1089 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151
- Število ocen: 8
