Je neka želja, ki je kot gonilo. Je takšno posebno čustvo, ki me spremeni v pokveko. Zbuja me sredi noči s krči v mečih in s stopali, ki tečejo skozi bombaž, pa nikoli ne najdejo ničesar drugega, kot pa samo rob postelje.
Je gorenje, ki me potiska v sredino neviht in me prisili plesati med pokajočim se vremenom. Je iskra v plinu pod mojim srcem.
Nekateri mi rečejo da sem nora, nekateri, da pa mogoče le sem pri pameti, ampak če me poiščeš sredi zime, me boš najbrž našel zvito okoli mrtvega hrasta, kjer se bom dotikala lubja, ker mi je všeč kako življenje zgleda, ko je skrito.

Lovila bom zapuščena življenja in krvavela črnilo in dihala skozi verze.
Ko sanjam, sanjam sveže tiskane strani romanov.
Srce bom dala črnookemu fantu z rokami pesnika in zaupala bom v moč vitkih ramen. Živela bom na robu, spala pa samo takrat, ko bom padla. Ne bom se bala trenutkov, ko mi bo primanjkovalo zraka, čakala bom trenutke, ko bom svoje kosti slišala, kako se lomijo na porcelanastih tleh.

Ponovno se bom zarasla, saj se vedno.

Veš, jaz verjamem v vero in poželenje in v silo. Nekateri mi rečejo da sem nora, nekateri da sem neumna in nekateri da sem naivna. Ampak svet bom imela ujetega v jami mojih prsih in verjela, da čeprav pljuva zlo z vsakim vdihom, da je ob koncu dneva osnova še vedno dobra.
Svoje lice bom nastavila temi, ki mi je zažgala brazgotine po hrbtenici, oči pa bom nastavila svetlobi nebes.
Življenje bom živela v nalivniku, ki riše svet, verjela pa bom v svoje črnilo.

Nekateri bodo rekli, da sem šibka, ker ne sprejmem resnice.
Nekateri bodo rekli, da sem nora, ker verjamem v fantazijo mojega življenja.
Jaz? Jaz pa bom kričala v nebo in si pela: »Živa sem!!!!!!«

Človeška Lučka