Ko vse potihne,
le še glasba v ušesih.
Misli, ki ostajajo,
misli, ki se bojijo,
v mojem naročju.
Varujem
krhkost, nedotakljivost -
vidno, neslišno.
Ne želim govoriti,
spregovoriti...
Čas, čas.
Hiti, jaz se pa ustavljam,
čeprav brez zavor.
Paradoks. Preprosto.
Limite ni, pa je.
Um, telo - bela in črna.
Iščem te,
čeprav ne vem,
če se zavem,
ko te najdem - Ravnotežje.
Da bi znala -
brez časa,
brez teže,
brez zavor.

Dubra Klin