Prazniš steklene omare.
Ljudje vreščijo,
v ušesih tiktaka
pobesnelost.

Tišina
zabija kole malodušja,
v razparane ročaje
želja.

Sence,
so res samo sence teles,
ustvarjene iz
napak izvrženih organov.

Krč
se širi v štiri vogale,
in sanja,
kot maska iz Benetk.

Vročično,
se stapljam z utripi,
ki na sklenini preteklosti,
puščajo abstraktne
razpoke!

Silva Langenfus