Ljudje so,
ki jih redko srečam, pokličem, povabim na kavo...
Ljudje,
ki se na skrivnostno zanimiv način, poln naključij,
pojavijo v mojem življenju.
Ljudje,
zaradi katerih se mi smeje, ko jočem.
Ljudje,
ki jim težko rečem prijatelji,
pa so ravno tako kot oni zasidrani v moje misli in srce.
Ljudje,
ki me mogoče gledajo drugače, kot sama gledam njih.
Pa vseeno ostajajo zame, pri meni.
...
Tako kot ti,
ki ti pišem pesmi.
Nehala sem jih šteti,
ker ne maram številk.
Tako kot sem nehala šteti,
sem se nehala spraševati,
če se še kdaj objameva.
V resnici te kar naprej objemam.
Z besedami.
Z besedami,
večkrat močnejšimi od dotika.

Lepo je, ko te objamem.

Dubra Klin