Tole ni drama, je sajasta mora,
klici strohneli so v prahu dvorišča,
on jih odvleče v zakotje smetišča,
ona pa tuli pred zidom kot nora.

Zadaj za njima mladiček zagruli,
rumena ročica pleničko objema;
ni jima mar, ker pojavama dvema
važni so spevi, ki noč jih pretuli.

Bežno odmika se slika iz spanja,
vendar je jasna in sveža ostala.
V predsobah zavesti srhljivo naznanja,

da sama ostala ročica je mala.
Nad krpo krvavo pa tujka se sklanja,
ki konec te zgodbe bi zvezati znala.
 

Lidija Brezavšček - kočijaž