Ponoči, v temi.
Nebogljeno ždim in čakam.
Domišljam si, da prideš,
me objameš,
odmakneš mokre lase z obraza,
šepneš na uho, da bo vse še dobro,
poljubiš, čisto rahlo, slano lice,
me kot drobno bitje dvigneš v naročje,
odneseš v posteljo,
pokriješ z odejo
in čakaš.
Poslušaš počasno dihanje,
gledaš veke, če se slučajno odpro.
Sediš ob meni in me varuješ pred grdimi sanjami.
Potem čisto potiho odideš.
Nobene sledi...
Tiho,
tiho.
V tisto noč.

Dubra Klin