Že leta zidam hišo.
Počasi,
zidak za zidakom,
včasih enega,
drugič dva-tri.
A pridejo dnevi, ko počivam,
pride praznik,
rdeča črka v koledarju,
me nahaja lenoba,
utrujenost,
pridejo razne ovire,
a vseeno, hiša raste,
mislim – zidovi,
strehe nima –
nisem prišel tako daleč,
pa kaj, še je čas.
Ljudje gledajo,
se čudijo,
tipajo z rokami zidake,
ljudje ko' ljudje,
svetujejo,
hvalijo,
kritizirajo,
naveličani gledati –
nikdar konca.
Nek dan en reče:
Kaj vam je, ljudje!
On ne zida hiše,
hiša zida njega!

jabolko