Pika pod vprašajem

Že dolgo tuhtam, kako bi ti povedala,
da grimasa na mojem obrazu ne pomeni, da jočem,
niti ne pomeni, da mi je hudo,
ampak se samo trudim, da bi iztisnila
najneznatnejšo solzo, ki bi povedala,
da mi ni vseeno, da sem polna sokov in živa.
Ko ne pride in ne pride,
si prekrijem obraz z dlanmi
in se še huje naprezam, zato je pokroviteljska
drža povsem odveč, tolažba tudi.

Rada bi si znala brez drastičnih posegov
oprati oči, jih izmiti naveličanosti
in temine nenehno navzočega vprašaja
nad dolgočasnim vsakdanom.
Tista pikica, ki visi pod njim,
to sem jaz, ki se oklepam vehementnega zavoja
glavnine.
Rajši bi videla španski vprašaj na začetku stavka,
tam bi vsaj lebdela nekje zgoraj,
z zavojem pod seboj.

Ne zamenjuj mojih krikov za bolečino,
samo jezi me ta otopelost, pa renčim,
da preženem slabo vest.
V resnici mi nič ni dovolj dobro
in ne ločim Sparovih pomaranč od
sočnih makedonskih,
čeprav bi rada.
V resnici nič ni odvisno od mene,
čeprav cepetam.

Tisti vprašaj pa, no, držim se ga pač,
ker se mi niti ne sanja, kaj pride za njim,
kaj prinaša naslednja vrstica v pismu.
Verjetno se bom, neznatna pika,
na koncu prevesila na konec stavka
in to bo to.

yoyoba

Komentiranje je zaprto!

yoyoba
Napisal/a: yoyoba

Pesmi

  • 04. 02. 2011 ob 10:27
  • Prebrano 525 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 210
  • Število ocen: 5

Zastavica