Sapa zdrsi od vznožja do vejevja,
se ovija okoli grč in jih liže,
rane pomanjkanja.

Prepleta prste med koreninami,
jim šepeta, naj pijejo, srkajo
vse, kar priteče.

Skuštra krošnjo in jo mrzlo razčeše,
tistih nekaj preostalih vejic,
kot plešasto glavo.

Vzame zalet, se silovito zažene v deblo
in razpara lubje, da sleče
mladiko, ki gola obstoji.

Poigrava se z njo, jo upogiba
v nasladnem ritmu,
ji gladi lase in brska po duplinah.

Z odjugo se vrne tudi napuh,
odeta v razkošna oblačila
bo pozabila na to noč.

Zato butne še zadnjič v slovo,
odbije nekaj vej in razčesne
mladiko na pol.

Precenil se je. Obnemoglo otipava
polomljene okončine, besni od
obžalovanja in nemoči.

Strta štrlina se opotekaje umakne
v z listjem obsuto krhko prst
in padla zadremlje.

yoyoba