V tišini, trudoma ura tiktaka.
V nedogled se vleče mi sekunda vsaka.
In, ko velik kazalec malega pokrije,
žareči žebelj mi v srce zabije.

V sobi sam, na beli postelji ležiš.
Za vsak nov vdih na novo se boriš.
Sprašuješ se, vem, če je sploh vredno,
bilo bi lažje posloviti se. Za vedno …

Čakam. Molim. Prosim. Jočem.
Da ritem dihanja ujameš, hočem.
Da se boriš, da dihaš, da živiš
in, da vse to si tudi sam želiš.

V tišini časa glasno ura odbije.
Žareči žebelj mi v srce zabije.

alineja