Na postaji sedim,
tvoje bližine si želim.
Čakam svoj vlak,
osamljena kot takrat.

Veter mi reže lice,
slišim krike nedolžne ptice.
Sprašujem se, če sem to sploh še jaz,
ali zamenjala sem spet obraz.

Moj vlak prihaja,
slišim ga v daljavi.
Ljubezen v mojem srcu ostaja,
luna se v reki zrcali.

Ptič se na veji pozibava,
dežna kaplja drsi po stebru.
Veter se z mojimi lasmi poigrava,
a dvom v mojem srcu ostaja.

Kje se skrivaš ti?
Ali res zapustil si me?
Zakaj še enkrat ne rečeš mi,
da ljubi me tvoje srce.

Skozi noč pridrvel je moj vlak.
Zavore so prerezale tišino.
Na oknu sloni nesrečni vojak –
opazim to nesrečno milino.

Ne oziram se nazaj,
čeprav tebe si še vedno želim.
Sprašujem se zakaj,
zakaj spet tako trpim.

Vlak zapelje me v sanje,
zaprem oči, drhtim.
Všeč mi je to nedolžno mirovanje,
le pozabe si želim.

Priznam, naučil si s srcem me ljubiti.
Spoznala srečo sem življenja.
Sedaj nauči me v tišini pozabiti,
O dobri Bog, obrani me trpljenja.

Smrketa Smrkec