Kot prazen bel pogled na dnu kanala,
kot mrtva glasnost vdiha, ki ne vztraja,
kot soj vijoličast, ki Nič obdaja,
kot zgodba, ki bo v ledu zaostala,

kot perje ptičev, ki brez glav letijo
kot mah, ki v blatu zaobljubo čaka,
kot strta ročka, kakor plast oblaka,
kot kri, ki jo luknját klobuk lovijo,

kot kletev, ki zahira srž poante,
kot baldrijan, ki nisem ga nabrala,
kot triste, piano, bolno, ne andante,

kot sajast prt; pod njim sva nema stala,
kot tovor, položen čez gnile štante,
kot pesem sva. Ne bom je napisala.

Lidija Brezavšček - kočijaž