(ob 11.februarju,svetovnem dnevu bolnikov)

Bolnik,
iz raja zdravja izgnan,
s strahom,jezo,samoto,bolečino zaznamovan.
Nebogljen,ob dostojanstvo,trpeč,
sebi in drugim odveč,
številka,postelja,
kup papirja,
negotovost,ki vznemirja.
Pred njim težka pot,
z upanjem majhnih korakov,
ki pomirja.
Žrtev,
vendar živ,
ne mrtev!

Zdravniki,
beli rajski bogovi,
papirje pregledujejo,
vse ...itise in črtice ocenjujejo,
čela gubajo,
otipavajo,
z očmi govorijo,
vedno znova se učijo,
najraje pa previdno molčijo.
Sodniki,
ki sodijo in obsodijo,
žrtev po obsodbi domov odpustijo.
Živo ali mrtvo.

Sestre,
modro beli angeli,
padli angeli,nadangeli,
zdravnikove dekle,
bolnikovi advokati,
z željo jih vse človek in pol imenovati.
Če s srcem delajo,so bolnikov rešitelj,
sicer pa le zdravnikov izvršitelj.

Naj razsodijo,da ne bo bolelo,
naj rešujejo,da upanje bo tlelo!
Dokaj hitro se zgodi,
da sestra in zdravnik
postaneta bolnik.
Ko boli,ni več razlik.

Skupno odprimo pot veri
v upanje majhnih korakov,
dodajajmo življenje dnevom na izbiri,
ne pa dneve življenju,ki ni v dostojni meri.
Šopek trpljenja sočutno povežimo v ljubezen,
trudimo se olajšati bolezen!

Ida Semenič- adisa