V sladki osamljenosti trgam sadove
pobesnelih misli.
Črni bik se zaganja v oblak iz črk.
Nove barikade v vedno novih oblikah.
Dražijo, izzivajo, grozijo …
Daj mi roko, da se scvre od nemirnega duha.
Daj mi oko, da oslepi od strupenih pogledov.
Daj mi besedo, da razpade od silnega hrepenenja.
Črni bik zelenih oči napada luno.
V meglicah notranje zavesti se rojeva dan.
V dlaneh ga gnetem,
brez kančka obžalovanja,
da je bila oblika srca včeraj drugačna.

Silva Langenfus