Šansonet (za dvanajststrunsko kitaro)
V akustični dvorani, templju mira,
z oddaljene samote, adoráje,
spojeno v strun sozvočja med nihaje,
me vsrka medprostorje, ki vibrira.
Molekularni flúid se razprostira
'spod prstov med barréji v mole, maye,
z višajev spe v otožnost med nižaje,
'znad doline nedrij pečat odstira.
Kar vre z neba v to tiho pesem joka
in hoče, da srce jo moje izlije,
me prek' vrzeli vodi kot otroka;
kar jék odmeva ... vsega ne razkrije.
Srcá v dlaneh Ljubezni spremlja roka!
Zato šanson, ker solz vseh ne izmije ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pepelka
- 19. 01. 2011 ob 02:10
- Prebrano 981 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 305
- Število ocen: 8
