Spomni se

Saj sam veš, kako je,
ko sanje iz perja gradiš.
Saj sam veš, kako je,
ko v upanju zdiš se nemočen
in vetru pustiš, ko ti briše sledi.

Spet vsajaš boleče,
se s sanjami budiš hrepeneče,
v upanju misliš, da to je pač prav.
Potem sploh ne poznaš več resnice,
utehe si iščeš in krivice
dogajajo se, kot da to je pač prav.

Pa ni! Veš da napaka bila je,
krivico ustvarila, zla je duha,
ki hotel le zbežat je iz tvojega srca.
Tam ni bilo zlobe, bila je šibkost,
ni bilo pameti, bila je slabost,
ki sprevrgla se v reko je
in reka je v morja tega čudnega sveta.

Nisi ti kriva, niti jaz nisem kriv,
občutek ki bil ljubezniv je, je šel.
Opel ga ne bo bojda niti junak,
pa vendarle upanje obstaja, čeprav sem šibak.
Upam da vrne se up in ti da se vrneš spet z njim,
in sebe in mene in vsem potem spet oprostim.

mathias štefančič

Komentiranje je zaprto!

mathias štefančič
Napisal/a: mathias štefančič

Pesmi

  • 19. 01. 2011 ob 00:50
  • Prebrano 780 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 201
  • Število ocen: 8

Zastavica