na poti proti Kapeli
v blatu in listju
še od vojnega dopoldneva
me pokliče
le utrinek njenega glasu in vem
Maks
jok
diši
stisne me srebrna nit v drobovju
in skrbno postlana zlata nit v spodnjih okončinah
ko tečem proti vrhu
sapa ne pohaja
kri plapola
megla, ki ujčka grmičevje
si postilja na strmini

Zora, žal mi je
vem, da je hudo
a ob brezi sanjajo zgodbe
ki ne hité
in ko nikogar ni doma
ponovno oživijo
in ne izpustijo iz svojih žil
uspavanke srca

sheeba