pririšem novo solzo k mizi
mehko kot bombaž
preštejem stole
oblačim jih v žamet, ki sem ga več dni namakala v bolečini
šopek v kristalni vazi počasi popušča
barva se utrujena ustavi na robovih najinega mesta


resnično obstaja najino Mesto
kjer je objem najino pravo Ime


na Gallusovem nabrežju se približava dolgolasemu slikarju
ki lupi svoj čopič v nešteto korakov
napoved je bila za sončno vreme, mi rečeš veselo
a v vetru je tvoj obraz še posebej lep
zopet spremenim barvo oči
iz zeleno modre se prelijejo v zeleno
za vsak slučaj, če se bova poljubila ob Ljubljanici
in se
takrat ni nič pomembno
odplava vrvež
le čas je

sheeba