Vse so bile nekoč
Deklice s sanjami v očeh.
Prodajalka,
Ki se naliva s kavo
Med delovnim časom.
Čistilka,
Ki nemara sovraži
Vodo že od rojstva.
Medicinska sestra,
Ki ne prenese
Pogleda na kri.
In potem je prišlo življenje,
Prišel je svet in je rekel:
»Nič, nič, nič, gremo naprej,
Naslednja!«
In življenje –
Morda za nekoga le ena pomlad –
Je steklo naprej
In se ni ustavljalo
Ob posušenih rečnih rokavih,
Ob katerih so čakale
Z utrujenimi, motnimi očmi
In takrat že brez sanj.
Aleksandra Kocmut - Kerstin