Azurna jutra

Noč naporna
brez iskre usmiljenja.
Dolga,
temna,
večna.
Noč brez konca!

Zunaj nekje
dan lebdi,
na krilih neba,
v objemu sonca.

V objemu noči,
nemo sem pel
pesem bolečini.
O srcu, kamnu,
ki postal bo pepel.

Vse izgine,
kot pesek na dlani.
Ponikne,
se izgubi.
Človek ostane v temi
slep!
Išče, tava,
gradi nove poti.

Večno je le to,
da nismo večni.
Zakopani v denarju,
obdaja nas zlato,
kot voda ribe v morju,
vendar nismo srečni.
Ne plavamo po mirnih
brezkrajih naših src.

Slepo stremim k luči,
v piko upanja,
ki ohranja
mirnega duha.

Tišina je polegla,
med hišami, med sencami.
Vse je mrtvo,
mračno,
skritno je v temi.
Noč me stiska,
duši me…
v borbi me premaga…
Jaz vztrajam, se ne predam ...
bela pika na obzorju,
ponovno upam!
Čas beži, se ne ozira,
noči minevajo …
še naprej …
še naprej,
jaz čakam azurna jutra.

Brez šivov

Komentiranje je zaprto!

Brez šivov
Napisal/a: Brez šivov

Pesmi

  • 03. 02. 2008 ob 16:56
  • Prebrano 1108 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 448
  • Število ocen: 17

Zastavica