Noč naporna
brez iskre usmiljenja.
Dolga,
temna,
večna.
Noč brez konca!
Zunaj nekje
dan lebdi,
na krilih neba,
v objemu sonca.
V objemu noči,
nemo sem pel
pesem bolečini.
O srcu, kamnu,
ki postal bo pepel.
Vse izgine,
kot pesek na dlani.
Ponikne,
se izgubi.
Človek ostane v temi
slep!
Išče, tava,
gradi nove poti.
Večno je le to,
da nismo večni.
Zakopani v denarju,
obdaja nas zlato,
kot voda ribe v morju,
vendar nismo srečni.
Ne plavamo po mirnih
brezkrajih naših src.
Slepo stremim k luči,
v piko upanja,
ki ohranja
mirnega duha.
Tišina je polegla,
med hišami, med sencami.
Vse je mrtvo,
mračno,
skritno je v temi.
Noč me stiska,
duši me…
v borbi me premaga…
Jaz vztrajam, se ne predam ...
bela pika na obzorju,
ponovno upam!
Čas beži, se ne ozira,
noči minevajo …
še naprej …
še naprej,
jaz čakam azurna jutra.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brez šivov
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!