čaka že nekaj dni na severni strani stene
na par vrstic, ki naj bi oplazile stojalo
na katerem visi pljučno krilo
slutil je že takrat, ko je v sanjah prečkal Atlantik
in sluti sedaj, ko dan skupaj z njim prehaja v Pacifik
a kljub temu je bila čarovnica še vedno nekje za devetimi gorami in devetimi vodami
tišina prekine plaz brbljanja, ko pogleda na uro
prepričati se hoče, da se urina kazalca nista ustavila
da ne bi slučajno obstal med njima
videla sem, kako vstopa
v modrorumenih hodnikih išče še zadnji las upanja

stala sem in čakala

ena minuta
dve minuti
tri minute

stoletje

prekleti čas

sekunda
minuta
ponoven krog

in vrata se končno odprejo
in ostanejo odprta
koraki do sobe
pogled uprt v tla
igre je konec
in ponovno nazaj
brez besed
na balkon

grem za njim
kdo ve
morda

tam stoji
ob ograji
balkon je prazen
težo vrtinči ogabna meglá

vedel sem
reče

tiho sem

ničesar nočem
naj bo
kot pač bo

nisem našla ničesar

saj bo

požrem slino

bolje

pogleda me

vem

da

bo

sheeba