
Nujno zlo
kakor že včeraj
in dan poprej
stemnilo se je
v poznem popoldnevu
proti tebi se je iztegnila
izgubljena dlan
misleč da si zvezda
na osamljenem nebu
tedaj si me izpustila
se je oklenila -
zarožljala sem po tleh
»želim si biti človek«
odmislila si slepoto
belo palico odvrgla v kot –
me hotela za vedno pozabiti
čezme vrgla plašč pozabe
nasula nanj plast prahu
žalovanja za ljubeznijo
ki je nikdar ni bilo
med nama vedno le nuja
ti bila si gospodarica hotenja
jaz nevedno žezlo
blaženo ujeto med tvoje dolge prste
misleč da obstajala je vez
zdaj trdno oklepaš se v prijemu
stopaje po tuji poti
misleč da je skupna
lažeš o svojem izgubljenem sijaju
čeprav si včasih vedela
da vsak prijem nekoč popusti
roka zdrsne k sebi
k nebu da se osvobodi
v jutru se boš plazila sama
po kolenih iščoč založeno palico
in ko se me zopet okleneš
nastopi doba moje nadvlade
moja volja bo postala tvoja
prav tako smer moje poti
in vedela bom da si le telo moje zavesti
polno umazanije sveta Ana Marija Garafol

Napisal/a: Ana Marija Garafol
Pesmi
- 10. 01. 2011 ob 22:23
- Prebrano 835 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 62
