Nujno zlo

kakor že včeraj
in dan poprej
stemnilo se je
v poznem popoldnevu

proti tebi se je iztegnila
izgubljena dlan
misleč da si zvezda
na osamljenem nebu

tedaj si me izpustila
se je oklenila -
zarožljala sem po tleh
»želim si biti človek«

odmislila si slepoto
belo palico odvrgla v kot –
me hotela za vedno pozabiti
čezme vrgla plašč pozabe

nasula nanj plast prahu
žalovanja za ljubeznijo
ki je nikdar ni bilo
med nama vedno le nuja

ti bila si gospodarica hotenja
jaz nevedno žezlo
blaženo ujeto med tvoje dolge prste
misleč da obstajala je vez

zdaj trdno oklepaš se v prijemu
stopaje po tuji poti
misleč da je skupna
lažeš o svojem izgubljenem sijaju

čeprav si včasih vedela
da vsak prijem nekoč popusti
roka zdrsne k sebi
k nebu da se osvobodi

v jutru se boš plazila sama
po kolenih iščoč založeno palico
in ko se me zopet okleneš
nastopi doba moje nadvlade

moja volja bo postala tvoja
prav tako smer moje poti
in vedela bom da si le telo moje zavesti
polno umazanije sveta

Ana Marija Garafol

Komentiranje je zaprto!

Ana Marija Garafol
Napisal/a: Ana Marija Garafol

Pesmi

  • 10. 01. 2011 ob 22:23
  • Prebrano 835 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 62

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!