Zjutraj jo je sonce
udarilo v obraz,
ko je vsa motna
med meglice spustila svoje misli,
in opoldan,
ko so krokarji v visokem topolu
divje vreščali,
je sedla h kosilu obljub.
Objeta v prazne roke
je popoldan
pletla pravljice
za svoje nerojene otroke
in zvečer je zaprla
omaro njegovih laži,
da ji ne bi splahnele
da se bo z njimi hranila še jutri.
Pometla je dan na smetišnico
in ga vrgla čez ramo v pozabo.
coprnica z barja