Ne vem kaj te je tedaj prijelo,
a tistega pozno-julijskega dne
si se samovoljno odločil,
da boš potežkal Sizifovo skalo.
Ne po pameti.
Odločitev je padla iz globine razpoke,
medtem, ko si v domači vasici opazoval
nekaj poljedelcev in poljedelk,
med njimi tudi tisto, sicer prijazno in "pošteno",
včasih pa le malce pretrmasto
in hkrati nevedno kmečko ženico,
med besnim žetjem žita na sosednjem polju,
še preden naj bi klasje dozorelo.

To te je ujezilo!
Brez pomišljanja si s svojima okornima rokama
zgrabil za karirasto srajco na svojih prsih
in sunkoma razpel flanelo,
da so se gumbi razleteli na vse strani
in pristali na - od vročine razpokani zemlji,
le nekaj metrov vstran.
Žanjica se je tvojega vratolomnega početja prestrašila,
odskočila, se s srpom maščevalno vnovič zapodila
proti polju, se znesla nad žitom
in kričala, kot bi jo obsedel sam hudič.
Hip pred tem se je namreč ogromna skala
iz temine razprtih grudi zakotalila navzgor
in pristala na tvojem zatilju.
Zabolelo te je. A to kar si hotel, ti je uspelo.
V prizadejanju bolečin samemu sebi
si bil že od otroštva naprej dober.
Za mnoge, iz istega razloga, slab.
In tako je tudi žanjica,
čeprav je živela v prepričanju, da te dobro pozna,
kot že nekajkrat poprej,
spregledala tvojo pravo namero
in se še enkrat, brezglavo,
z nabrušenim srpom zapodila čez polje,
med nedozorelo žitno klasje,
zaverovana v svoje "dobronamerno" početje.

Orlič, ki je v tistem času preletaval nebo
pa tvojega namena ni spregledal!
Le zdrznil se je nad kriki tiste ženske
in kot bi hotel pomiriti napetost pred-nevihtnega neba,
še nekajkrat v mirnem preletu zaokrožil nad vasico,
potem pa odletel v smeri proti jugu.
Kraj dogajanja si je zapomnil
in se še pred koncem zime vrnil tja.
Zaokrožil je nad pomrznjeno zemljo,
v katero si dan pred tem zapičil kol s tablo,
z napisom: »Tišina, ne moti!«

Zdaj že odrasla ujeda
se je s kremplji oprijela stebriča,
iz ostrega kljuna na tla spustila listek,
odprhutala proti tvoji hiši,
kljunila v okno in odletela.
Nenavaden zvok te je predramil,
da si odskočil iz svojega oguljenega naslonjala,
se pognal proti polju,
izpod table pobral listič
in ugledal sporočilo v hieroglifih.
Nekaj časa si zrl v znake in tuhtal
kako bi jih razvozlal.

Potem si se domislil.
Zakoračil si proti hiši, odšel v klet,
list namočil v tekočino za razvijanje črno-belih fotografij
in besedilo se je na hrbtni strani
izpisalo v tvojem maternem jeziku:
»hvala«.

Divji norec, kot si nekoč bil,
zdaj že rahlo senilen starec,
si besedi hvala, v svojih mislih,
dodal še vsaj sto neumestnih podnapisov.
Nekaj v svoje veselje,
nekaj pa v zabavo gasilcem,
ki so prirejali veselico,
ob tisti gromozanski skali, ki si jo takrat,
ko teže nisi zmogel več nositi,
(to je bilo že dan po dogodku)
v tišini prevalil nazaj, s svojih -
na druga ramena.

Zdelo se ti je, da tako ali tako nihče od njih
ne bi prepoznal namena in vsebnosti
te, na videz preproste besede zahvale,
ki jo ljudje, kot praviš še za nekatere druge besede,
brez, da bi jih izkazovali tudi z dejanji,
tako zlahka izrekajo;
tebi pa je
(za vso težo, ki si jo tistega vročega pasjega dne
prevzel nase -
sebi v škodo, a z namero zaščite žitnega polja,
četudi je le-to že pred tem utrpelo škodo)
odmevala iz predela zatilja,
kot spomin na dan,
ko si vedel zakaj si se tako odločil.

Preden si odšel na gasilsko zabavo,
si listek vtaknil v notranji žep suknjiča,
da bi ga kasneje skrivaje potisnil pod skalo,
sredi vasi.
Potem si se znova spomnil
in to te je zmedlo,
da si v temen kamen usode že davno nazaj
vklesal svoje ime,
ker si sam tako hotel!

Zato si se pravilno odločil, da tiste uklete skale,
na račun orlíce, ne boš več kotalil.
Zdaj si vedel zakaj.

Kakor tudi veš, da je ena tona perja
enako težka, kot tona kamenja.

(posvečeno znancu iz sosednje vasi)

pepelka