Otrok. Drobno bitjece vrženo v krut svet. Majhna pika v neskončnem kozmosu, v širnem vesolju. Otrok poln veselja, optimizma, ŽIVLJENJA!

In potem kot strela z jasnega. Trpljenje. Vzeto mu je bilo vse. Optimizem, sreča in sanje. Vzeli so mu sanje! Edino kar je imel. Oropali so ga edinega v kar je verjel in mu omajali prepričanje, ki ga je skozi vsa leta zgradil, kot odraščajoči človek.
Porušilo se je.
Vse, čisto vse…

Bila je zima, bila pomlad, poletje in jesen, a srce je okamenelo. Udarci, skrbi in nenehna kladiva, ki so brisala vse lepe spomine, ki so vendar bili.
Otrok se je počasi prebijal v zrelejšo osebo, preko vseh ovir, preko vseh preprek se je razvijal.
Najprej v dekletce, kasneje v punco in nenazadnje v žensko.

Bilo je težko in mnogokrat so ga vse slabe izkušnje pripeljale do roba.
Korak čez rob, pa je vseeno bila pretežka odločitev.
Nekje globoko v podzavesti je vedel, da on ni takšen, s kakršnim ga označujejo.
Vedel je, da je dober človek, da je iskren in pošten, čeprav so njegove vrednote vedno znova izbrisali.
Bilo je kot, da mu želijo spremeniti identiteto.

Kaj vendar oni govorijo?
Česa me obtožujejo?

Nisem kriv!

Mnogokrat se je spraševal kaj je storil narobe. In ko je pretrpel vse muke in tegobe življenja že v tako zgodnjih letih, se je naenkrat, v nekem danem trenutku ustavil.
Poglobil se je vase in spoznal, da ni več le otročiček in da ga ne morejo več tako poniževati. Ugotovil je da je sedaj že skoraj popolnoma odrasla oseba. In takrat je začel razmišljati.
O samem začetku, razmišljal je o vsem kar je moral hudega prestati, po kolikih udarcih se je moral vedno znova pobrati. Spoznal je, da se je pobral. In to je bilo znova nekaj kar ga je dvignilo s tal.

Dvignil je glavo.
Pogledal je v nebo.
Sijalo je sonce, bil je popoln dan.
Nikjer ni bilo obrazev, ki so ga tako zaznamovali in mu skoraj uničili življenje.
Bil je zrak, čist kot solza, vdihnil ga je s polnimi pljuči.

Človek sem!

Gledal je predse …
trava mehka, kot v sanjah,
nebo, kot da bi ga naslikal,
prijazni obrazi,
lubje na drevesu, ki je popolnoma gladko ...
Nikjer ni bilo več nobenih razpok.
Zapihal je še veter, nežen vetrc s svojo najlepšo pesmijo, ki ga je potegnil v harmonijo brez konca.

Živim!

Zakričal je v nebo.

Stekel do lista papirja, vzel pisalo in začel pisati. Hotel je iztisniti vse. Na košček papirja je prelil svoje solze in srce. Pisal je, pisal in se ni mogel ustaviti. Bilo je boleče brskati po preteklosti preliti s strahom, mržnjo ,bolečino, ki bo ostala za vedno. Ampak človek je pisal, ni se ustavljal.

In zadnje kar je za tedaj napisal je bilo : » STVARI, KI ME NISO UBILE, SO ME NAPRAVILE LE MOČNEJŠO. HVALA VSEM, KI STE ME HOTELI UNIČITI, KAJTI NAREDILI STE ME NEPREMAGLJIVO IN MI VLILI OPTIMIZEM , DA ZNOVA VERJAMEM V SANJE.
NEKOČ SE BOMO SREČALI IN TAKRAT BOSTE VI MOLČALI, KO BOM JAZ GOVORILA … » odložil je pisalo in smehljaj na njegovem obrazu je bil neizmeren. Potopil se je v sanje in zažarel.

Znova je živel!

…

Sara shiney