Gledam stole, mize, šank, ki mi leži pred obrazom in se sprašujem,
mar je res preteklo že toliko časa?
In kje sem jaz?
Nekje sem se ustavila, oči so se mi povesile in usta so otrpnila.
Jesen je!
Pogledam proti oknu, kamor sega skrivnostna svetloba in se vprašam,
kdo si?
Hitro smukne mimo, oči se mu iskrijo in ustnice nekaj mrmrajo.
Jesen je.
Tako lepa kot tančica, ki ovija telo, tako lepa kot otrok, ki ti poda roko,
tako lepa, kot je lahko le jesen s tabo ...

Sara shiney