Dala bi te v veliko škatlo,
zavila v najlepši papir,
okrasila z veliko pentljo
in te postavila pod navidezno smrečico.
Čakal bi,
da se vrnem,
da te počasi odvijem.
Čakal, da se razveselim
svojega darila.
Potem pa...
Spet bi te zavila v papir,
kot te zavijam v sanje,
misli,
besede,
pesmi...
Samo tako vem,
da obstajaš, ostajaš
blizu mene, pri meni, zame.
Samo tukaj me zares čakaš,
darilo moje.
Tukaj živiš,
kot želim, si zamišljam, si predstavljam.
In tega mi nihče ne ukrade.
Zavit v najlepše pesmi boš ostal...
Zame.

Dubra Klin