ko nimam
misli kam za vpredalčkat,
ko zmanjkuje mi stvari,
po katerih bi hrepenela,
rovam po blatni umazaniji v moji glavi,
ki se ji reče možgani.
tavam tam v tropskem gozdu,
dokler me ne požre gorila.

nikoli ne ležem
nikoli ne spim.
saj tè v mislih nočem
saj té ljubezni nočem
samo poljubi me…
tvoje ustnice mi bodo izpile vso kri.

ubijaš me.

takrat
je prezdavnaj že prepozno.
saj se že utapljam v
samotnem morju,
kjer zahtevajo čistočo.
vprašanja krožijo okrog kot letala,
ki so zašla s poti,
vendar mi nihče ne pove kam…
izgubljam se v svoji umazaniji.

kam naj pospravim najin raj?
v predalček namišljenih sanj?



hvala ti, za tvoj poljub.

Gabi