nekje vmes sva
zamenjala srce
za v zguljen zbledel žamet ovit
obtolčen kamen

(nisem več znala samo biti
in drhteti)

nekje vmes sva
začela prebirati med vrsticami
navidezne smisle
operirati s števili
ki se ne dajo sešteti
odpirati zaceljene rane
da se je izcedila sveža kri
po tanki opni sanj

in čakala čudež

(precej naivno za leta
ki so za nama)

zdaj moram skozi misel slovesa
da se očistim
ovrednotim
zavem
da te znova sprejmem

če bodo zvezde tako hotele
če bodo majhni možiclji na luni tako hoteli
ali pa
če bova tako želela
vsaj ti in jaz

Luna