Ob polnoči, v mrazu, se sprehajam.
S svojo senco, v tišini teme,
s svojim dihom grejem sama sebe,
tja v neznano dramo se podajam.

Spremljajo ulice me onemele,
bučanje vetra za vogali, tih smeh,
neznosna žalost na osamljenih klopeh.
Le oči bi govorile, če bi smele.

Razjeda me stres in zlo hrepenenje,
v glavi glasovi plešejo svoj ples.
Želim pravilo za pravo dejanje.

Jok. Rojevanje retoričnih vprašanj.
Od mraza škripajoče stiskam dlani.
Zakaj hodim sama? Hodila bi zanj.

KatarinaP