Počasi se raztapljajo sivine,

v moje utripanje kaplja karmin.

Klop, kjer sem včasih sedela,

je zlizana in spraskana do krvi.

So solze pustile sledi?

Morda se je klop naveličala.

Želi si blesteti v rdeči.



Počasi se veter umirja in

srce ve, kje se začnejo sanje.

Drevo, neštetokrat objeto

od mrzlih, drhtečih rok,

se je povesilo, do zemlje.

Morda si je drevo zaželelo,

poljube zdrobljenih kosti in src.



Jaz pa razširjam roke, da v svoja jadra,

zopet ujamem črno sonce.

Silva Langenfus