ČLOVEK KI JE IZGUBIL IME

Vsebina objave odstranjena na željo avtorja.

DUSANN

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 06. 2011 ob 21:24
Spremenjeno:
04. 02. 2012 ob 20:56

Obrazložitev uredništva ob izboru pesmi za pesem jeseni 2010:

Prvoosebni pesniški subjekt je postavljen pred ogledala preteklosti, skozi katera izkopava spomine, ki so obloženi s ponotranjenimi pogledi od zunaj – z odsevi tistih, ki so priče njegovega obstoja (deklet, ki se obračajo za njim, mimoidočih, ki jemljejo ponujene pomaranče). Z njihovo pomočjo vidi „dolgolasca z idealističnim pogledom“. Skoznje se spominja sebe, ki je želel „ljubiti vse povprek“, in se zaveda zdajšnje nasprotnosti. Neponovljivost in minulost mladosti naznanjajo tudi (še vedno prisotni) „pločevinasti golobi“ in celo „giljotinasti dom“, v katerem „vsaka beseda zabode v srce“. Neprisotnost naseljuje spominjajočo se sedanjost. Pesniški subjekt se zaveda, da v preteklosti ni več mogoče živeti, ker je minila, pa tudi ne v sedanjosti, saj so celo „sence vse bolj blede in upognjene“. V prvi plan pronica zavedanje o pomrlih ljubeznih, ki bi morda zaprle luknjičasto spominjanje, če bi se vanje naselila dvojina. Atmosfera pesmi je ves čas tesnobna, v njej prevladujejo izgubljenost, samost, grenkoba. Pesem simbolizira odtujenost sodobnega človeka od samega sebe, od ustvarjanja lastne življenjske poti, in navidezno pomirjenost z izolacijo od drugih. Odtujeni človek ne spozna več sebe, ker so zrcala soljudi odmaknjena, za- oziroma sprevržena, obledela. Pesem, ki kljub izrazito subjektivni izkušnji (ali prav zato) odpira vrsto razmišljanj (in spominjanj) ter pri slehernem bralcu deluje kot zrcalo za eksistenicalno samoizpraševanje.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

DUSANN
Napisal/a: DUSANN

Pesmi

  • 21. 12. 2010 ob 19:07
  • Prebrano 131214 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 1127
  • Število ocen: 27

Zastavica