Pozor, na vstopu v globine drsi!
Pod predpražnik odlagam ikre,
ker me teža tlači.
Ker sem polna mulja,
se moji požirki iztekajo
pod kamen pozabljenih vab.
Skozi sluzaste luknje mrež
se po drstenju
obrišem ob nikoli prispele nove prihode.
Na brežino silim,
a mi že na prvi stopnici zdrsne,
na vsaki naslednji me zgrabi
pentlja neznanih zamahov.
Tukaj ostanem,
na pragu vodovja.
Tu najlaže krotim svojo spolzkost.

Andrejka