... Ko se ponovno prebudim...

Sprehod skozi mesto,
modre lučke,
vonj kuhanega vina,
male lesene stojnice,
ljudje,
razposajeni otroci,
nasmešek na obrazu.
Belina,
topla baletna dvorana,
topel dotik tal,
ples...
Občutek, da razumem,
lepota njenih solz,
vse tako blizu.
Megla, ki me vodi domov,
melodija klavirja,
opazovanje osvetljenih stanovanj,
okrašenih smrečič na balkonih.
Bele gore z mojega balkona.
Čudovito svetla noč,
še zvezde...
Drobni koščki.
In nazaj...
Njena radost ob prihodu domov,
njena sreča,
moja sreča,
da se srečava.
In ti!
Drobni mali delček mene.
Moja slika dneva,
sestavljena iz teh majhnih delčkov,
zaradi tebe.
Ker si me spomnil, opomnil.
Zima res ni tako mrzla.
Zaradi teh koščkov,
teh malih drobcev,
ki prebudijo toplino,
šepetajo, da je lepo,
da bo vse še dobro,
da je že
in da nikoli ne bo vse kot želim.
Čudovito je kdaj pogledati s temi očmi,
očmi majhne deklice,
ki hiti, ampak se ustavi, čuti, se smeji, opazuje...

Pod to sliko bi se moral podpisati z menoj.

Dubra Klin