Strah postaja gospodar,

kadar bolečine ne morem izbrisat,

kadar je večji od pogleda oči,

močnejši kakor upanje za moč.


Straha se učim premagovat,

ko gazim po belem mrazu

in hodim za neznanimi stopinjami,

z belo udrtimi v tla,

nekega neznanega pešca,

ki se trudi priti na cilj pred mano.


Govorim mu,nič te ni, te sploh ni,

ko kosti postajajo mi tresoče

in postajam prestrašena lutka

v tem krutem svetu.

Strah ubijam počasi,

a tudi on me ubija počasi.


Skupaj na momente


umirava v zimi.

IŽ-lev