Le kaj vidim tam v senčni dalji,
ki vzdiguje se kot ponosni kralji?
Je mar gorovje s potokom, ki žubori,
ali le majhna ptica katere senca tako velika se zdi?

Rad, o prerad bi odkril to skrivnost,
vem da premorem te poti krepost!

Skozi meglice, sončave in nizke vode,
bogastvo narave v srce krvavo me bode.
Skozi trnje, kamenje in zelene trate,
čez nizke planote, v očeh gorate.

Misel, o misel ne mudi se zdaj,
ni čas za razloge, ni čas za zakaj!

Senca zakriva zdaj mojo mi pot,
izziva me v mislih mojih senčavih zablod.
Temačnost zajema že celotno mi bit,
oholost čutov, že jenja me borit.

Bližje, o bližje nosijo me noge,
oh ta lahkomiselnost, zdaj meni gorje!

Rdečica na nebu mi upanje še vzame,
pahne na rob me tiste puste osame.
Korak zmerom bolj počasi koraka,
misel žalobna kot nobena in kot vsaka.

Pusti, o pusti me tukaj sedet,
ni več mi do sonca, ni več za živet!

V končnem trenutku sesedem se vznak,
ni več mi po volji ne eden korak.
Pogledam še v zvezde, neskončnosti kraljice,
in pogled za vedno zastrejo mi smrti meglice.

Mrs. Rooney