Padajo kapljice,
zunaj dežuje.
Večni nemir tega sveta
v meni se krije.
Mračno. Tiho. Mrtvo,
vse je sivo pred menoj.
Zamegljene ceste,
brez zvezd je nebo,
še luna se skrila je nocoj.
Občutek samote me varuje,
da sem živ, čutim,
v sebi, na koži,
v glavi odjekuje!
Tukaj sem! Med vami sem!
Duh človeka brez srca,
okraden,
srce je odnesla ona.
Misli so daleč stran,
med puščavami,
med rumenim zrnjem peska
iščem poti po katerih je odšla
sreča – ona
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brez šivov
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!